Področja dela

Insolvenčno pravo

Insolvenčno pravo določa posebna pravila za primer, ko dolžnik postane insolventen. Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik: 1. v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (v nadaljnjem besedilu: trajnejša nelikvidnost), ali 2. postane dolgoročno plačilno nesposoben. Ta pravila so določena v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

Poslovodstvo mora pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna. Če družba postane insolventna, ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe. Če družba postane insolventna, mora poslovodstvo v enem mesecu po nastanku insolventnosti nadzornemu svetu predložiti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Če družba ugotovi, da z ukrepi finančnega prestrukturiranja, ki jih lahko sprejme sama, ne bo mogoče odpraviti insolventnosti, potem mora poslovodstvo vložiti bodisi predlog za začetek postopa prisilne poravnave bodisi predlog za začetek stečajnega postopka.

Stečaj podjetja

Zakon v prvi vrsti nalaga obveznost vložiti predlog za začetek stečajnega postopka samemu dolžniku, ki je postal insolventen in insolventnosti ne more več odpraviti. Odločitev o vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka mora sprejeti poslovodstvo (direktor).

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) namreč določa, da če družba postane insolventna, mora poslovodstvo v enem mesecu po nastanku insolventnosti nadzornemu svetu predložiti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Tudi če družba nima nadzornega sveta, mora poslovodstvo (direktor) preučiti možnosti finančnega prestrukturiranja. Če poslovodstvo ugotovi, da insolventnosti ni mogoče odpraviti, mora po zakonu obvezno predlagati stečaj družbe in sicer v roku treh delovnih dni po preteku enomesečnega roka od nastanka insolventnosti.

Če začetek stečajnega postopka predlaga dolžnik, velja, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik insolventen. To pomeni, da dolžniku ni treba posebej dokazovati, da je postal insolventen.

Dolžnik, ki se sam odloči za začetek stečajnega postopka, je oproščen plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, prav tako je oproščen plačila sodne takse.

Če poslovodstvo predloga za začetek stečajnega postopka ne vloži, potem je poslovodstvo po zakonu upnikom odškodninsko odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila. Pri tem velja zakonska domneva, da je imel upnik zaradi opustitve poslovodstva škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku. Poslovodstvo, ki ne vloži predloga za začetek stečajnega postopka v skladu z zakonom, s tem stori tudi prekršek, za katerega je predpisana globa od 2.000 do 10.000 EUR.

Zato je zelo pomembno, da se predlog za začetek stečajnega postopka vloži takoj, ko se izkaže, da podjetja ni več mogoče rešiti.

Osebni stečaj

Osebni stečaj v bistvu predstavlja generalno izvršbo. To pomeni, da se (praviloma) vsi individualni postopki izvršb prekinejo oziroma ustavijo. Postopek ugotavljanja in unovčenja morebitnega dolžnikovega premoženja se izvede v postopku za osebni stečaj. Popis in prodajo morebitnega premoženja izvede stečajni upravitelj. Osebni stečaj pa pod določenimi pogoji omogoča tudi pridobitev odpusta obveznosti. To pomeni, da obveznosti, ki v okviru stečajnega postopka zaradi pomanjkanja premoženja ne bodo poplačane, po koncu postopka ugasnejo in upniki ne morejo več zahtevati plačila teh odpuščenih obveznosti.

Osebni stečaj se lahko začne nad fizično osebo, ki je postala insolventna.

Če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik, ki je potrošnik, trajneje nelikviden in s tem insolventen:

če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev, ali
če je nezaposlen in ne prejema nobenih drugih rednih prejemkov ter za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti, ki presega 1.000 eurov.

Osebni stečaj sam po sebi še ne pomeni, da dolžnik postane prost vseh obveznosti. Lahko pa dolžnik v postopku osebnega stečaja predlaga tudi odpust obveznosti. Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka za osebni stečaj ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja.

Odpust obveznosti po zakonu ni dovoljen:

če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, razen če je ta obsodba do poteka preizkusnega obdobja že izbrisana iz kazenske evidence ali če se do poteka preizkusnega obdobja izpolnijo pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije, ali
če je bilo o odpustu obveznosti stečajnemu dolžniku že pravnomočno odločeno v naslednjih primerih in od pravnomočnosti sklepa ali sodbe še ni preteklo deset let:

če so bile stečajnemu dolžniku njegove obveznosti že odpuščene,
če je bil predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti zavrnjen, ker je dolžnik kršil svoje obveznosti ali
če je bil sklep o odpustu obveznosti razveljavljen.

Odpust obveznosti tudi ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka za osebni stečaj ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti.

Velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, v naslednjih primerih:

če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000 evrov,
če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja z neresničnimi, nepravilnimi ali nepopolnimi podatki o svojem premoženjskem položaju v svojo korist ali v korist druge fizične ali pravne osebe pridobil posojilo, subvencijo ali pomoč iz javnih sredstev v znesku najmanj 4.000 evrov,
če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo,
če je stečajni dolžnik izvedel pravno dejanje, ki ima po 271. členu tega zakona značilnost izpodbojnega pravnega dejanja in je bil v skladu z 277. členom tega zakona uveljavljen zahtevek za izpodbijanje tega pravnega dejanja, ali
če lahko stečajni dolžnik glede na svoj premoženjski položaj v celoti izpolni svoje obveznosti.

Postopek odpusta obveznosti traja praviloma od dveh do pet let. Izjemoma se lahko preizkusno obdobje skraja na najmanj šest mesecev, če stečajni dolžnik nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev spadali v stečajno maso, ali če je znesek teh prejemkov neznaten, in če ni izgledov, da bi bil stečajni dolžnik v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih prejema v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti, ali pridobiti premoženje večje vrednosti.

Odpust obveznosti ne učinkuje za prednostne terjatve (npr. za preživnine, prispevke za socialno varnost) in tudi ne za terjatev iz naslova:

denarne kazni ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, izrečenih v kazenskem postopku,
v pogojni obsodbi določenega pogoja vrnitve premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem,
globe ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom, izrečenih v postopku o prekršku,
odvzema premoženja nezakonitega izvora in
povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti.