Ločitev oziroma razveza zakonske zveze

Kakšni so možni načini ločitve oziroma razveze zakonske zveze 

Razveza zakonske zveze (ločitev) je lahko sporazuma ali pa na zahtevo enega od zakoncev. Če zakonca nimata mladoletnih otrok, lahko razvezo uredita pri notarju, kjer podpišeta notarski zapis sporazuma zakoncev o razvezi zakonske zveze. V tem notarskem zapisu se uredijo tudi vprašanja delitve skupnega premoženja ali vprašanje, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, v katerem živita. Pri sklepanju tovrstnega sporazuma lahko pomaga tudi odvetnik, ki pripravi besedilo sporazuma, ki se nato potrdi v notarskem zapisu. 

Če imata zakonca mladoletne otroke in želita sporazumno razvezo oziroma ločitev, se lahko na sodišče vloži predlog za sporazumno razvezo, kateremu je treba priložiti sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši ter v obliki izvršljivega notarskega zapisa sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja, o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, in o preživljanju zakonca, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen. 

Če se drugi zakonec ne strinja z razvezo oziroma ločitvijo ali pa tudi, če se sicer strinja s samo razvezo, ni pa še med zakoncema dosežen sporazum glede delitve skupnega premoženja ali glede vprašanj varstva in vzgoje ter preživljanja mladoletnih otrok, pride v poštev vložitev tožbe na razvezo zakonske zveze. 

Kakšni so stroški? 

Sodna taksa za tožbo oziroma tudi za predlog za sporazumno razvezo znaša 72 EUR. 

Odvetniški strošek za tožbo znaša: 

• če gre samo za razvezo zakonske zveze: cca 120 EUR, 

• če gre za razvezo in odločanje o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok: cca 200 EUR. 

Nadaljnji stroški postopka so odvisni od zapletenosti in trajanja postopka. Lahko, da nadaljnji stroški sploh ne nastanejo. Če gre samo za razvezo (brez mladoletnih otrok) in če obe stranki s tem soglašata, lahko sodišče odloči tudi brez razpisa obravnave, kar pomeni, da sodišče zgolj po pošti pošlje sodbo o razvezi. Lahko pa se postopek seveda tudi precej zakomplicira in zavleče, zlasti v zvezi z vprašanjem varstva in vzgoje, preživljanja in stikov z otroki. V teh primerih so potrebne nadaljnje odvetniške vloge, s katerimi se odgovarja na vloge nasprotne stranke, ter zastopanje na narokih. Lahko pride tudi do potrebe po postavitvi izvedenca (glede vprašanja, kaj je koristneje za otroke). Zato je v teh primerih končno višini stroškov težko napovedati. 

Kakšen je postopek glede delitve skupnega premoženja 

Če se zakonca sporazumeta glede delitve skupnega premoženja se o tem sestavi sporazum v obliki notarskega zapisa. 

Če je med strankama sporno, katero premoženje sploh spada v skupno premoženje in kakšni so deleži zakoncev na tem premoženju, je potrebna tožba, s katero se zahteva ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem. O tem vprašanju se ne odloča v postopku za razvezo zakonske zveze. Glede tega je potrebna posebna samostojna tožba, ker gre za drugo vrsto postopka. 

Če ni sporen obseg skupnega premoženja in deleži na njem oziroma če je bilo o tem že odločeno, je pa sporno, kako to premoženje razdeliti v smislu, katere konkretne dele premoženja naj dobi eden oziroma drugi zakonec, potem je razrešitvi tega spora namenjen poseben nepravdni postopek za delitev skupnega premoženja. Za delitev se uporabljajo pravila o delitvi solastnine. Če se solastniki ne morejo sporazumeti, odloči o načinu delitve sodišče v nepravdnem postopku tako, da solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Če fizična delitev stvari v naravi ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti, ali je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, sodišče odloči, naj se stvar proda in razdeli kupnina (civilna delitev). Na predlog solastnika lahko sodišče odloči, da namesto prodaje pripada stvar v celoti njemu, če izplača druge solastnike tako, da jim plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče. Če to predlaga več solastnikov, ima prednost tisti solastnik, ki ga določi sodišče, upoštevaje velikost idealnih deležev, dosedanji način rabe stvari in potrebe solastnikov. Bistveno je, da vsak solastnik dobi toliko in takšne svari, da njihova vrednost ustreza vrednosti njegovega deleža na skupnem oz. solastnem premoženju.

Kaj spada v skupno premoženje 

Skupno premoženje zakoncev so vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja. To pomeni, da ni skupno premoženje tisto premoženje, ki ga je zakonec pridobil že pred sklenitvijo zakonske zveze in tudi ne tisto premoženje, ki ga med trajanjem zakonske zveze pridobi neodplačno (darila, dedovanje in podobno). 

V skupno premoženje spadajo tudi (skupni) dolgovi. Na primer še neodplačan kredit, ki je bil vzet za potrebe družine oziroma skupnega premoženja, morata načeloma odplačati oba (bivša) zakonca. Lahko pa se seveda v okviru delitve skupnega premoženja dogovorita, da bo preostalo kreditno obveznost prevzel eden od njiju, na primer v zameno za kakšno drugo stvar. 

Kako je z vlaganji v nepremičnino drugega zakonca 

Če en zakonec vlaga delo in sredstva v nepremičnino drugega zakonca in se s tem poveča vrednost te nepremičnine, potem lahko v primeru ločitve zakonec, ki je vlagal, od drugega zakonca zahteva izplačilo za povečano vrednost. Potrebno je ugotoviti, kakšna je vrednost nepremičnine z vlaganji in kakšna bi bila vrednost nepremičnine brez teh vlaganj. Zahteva se lahko samo izplačilo v višini povečane vrednosti nepremičnine. Ni mogoče zahtevati izplačila v višini vsote vseh stroškov, ki so bili povezani z vlaganji. 

Kako je z vlaganji v nepremičnino, ki je last tretjega 

Pogosto se zgodi, da si zakonca ali zunajzakonska partnerja uredita stanovanje v hiši staršev enega od njiju. V tem primeru sta oba zakonca ali zunajzakonska partnerja vlagala in povečala vrednost nepremičnine, ki je last tretjega (npr. staršev). V tem primeru lahko tisti, ki je vlagal in se je zaradi ločitve moral odseliti, zahteva od lastnika nepremičnine, da mu izplača njegov delež teh vlaganj. 

Kako se določi delež zakoncev na skupnem premoženju

Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Neznatna razlika v prispevkih posameznega zakonca k skupnemu premoženju se ne upošteva. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti dohodke vsakega od zakoncev, pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje gospodinjskih del, skrb za dom in družino, za ohranitev premoženja ter vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravljanju, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. 

Potrebno je upoštevati, da se skupno premoženje obravnava kot celota. Deleža obeh zakoncev na skupnem premoženju se določita enotno za celotno premoženje. Deleži se NE določajo za vsako stvar iz skupnega premoženja posebej, na primer, da bi bila deleža na eni nepremičnini 1 : 1, na drugi nepremičnini 1 : 2, na avtomobilu 1 : 3 in podobno. Je pa izjemoma možno, da neka stvar ne spada v celoti v skupno premoženje. Na primer, če je en zakonec dobil 1/2 nepremičnine podarjeno, drugo 1/2 pa je kupil, potem v skupno premoženje spada samo kupljena 1/2.