PRIPOSESTVOVANJE

Priposestvovanje je z zakonom določen način pridobitve stvarne pravice na tuji nepremičnini, če so izpolnjeni določeni zakonski pogoji. Ločimo priposestvovanje služnosti in priposestvovanje lastninske pravice.

PRIPOSESTVOVANJE (STVARNE) SLUŽNOSTI

Priposestvovanje služnosti se nanaša na primer, ko lastnik nepremičnine za potrebete svoje nepremičnine uporablja tujo (praviloma sosednjo) nepremičnino, zlasti na primer za dostop oziroma prehod. 

Zakon (Stvarnopravni zakonik) določa dve različni možnosti priposestvovanja stvarne služnosti: 

• če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let; ali

• če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. 

Če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri, potem pridobi stvarno služnost po preteku desetih let. „Dobra vera“ pomeni, da je tisti, ki se sklicuje na priposestvovanje, tujo nepremičnino uporabljal na podlagi pogodbe z lastnikom te nepremičnine, ta pogodba pa morda ni bila realizirana v zemljiški knjigi. 

Če tisti, ki izvršuje služnost, nima nobene pogodbe, na podlagi katere bi lahko utemeljil svojo „dobro vero“, je pa dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval, potem pridobi stvarno služnost šele s pretekom dvajsetih let. 

Stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica. 

Priposestvovanje služnosti pomeni, da lahko tisti, ki je služnost priposestvoval, zahteva od lastnika služeče nepremičnine, da mu izda overjeno zemljiškoknjižno dovolilo za vpis priposestvovaneslužnosti v zemljiško knjigo. Če lastnik služeče nepremičnine zemljiškoknjižnega dovolila noče izdati, potem ga lahko imetnik služnosti toži in s tožbo zahteva ugotovitev priposestvovane služnosti. Če sodišče tožbi ugodi, se lahko na podlagi sodbe vpiše služnost v zemljiško knjigo.

PRIPOSESTVOVANJE LASTNINSKE PRAVICE

Dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. Če dobroverni lastniški posestnik, pod pogoji iz prejšnjega odstavka, izvršuje posest nadelu nepremičnine, je ta del predmet samostojnega priposestvovanja. 

Za priposestvovanje ne zadošča zgolj desetletna posest. Zelo pomembna je tudi „dobra vera“. Zakon določa, da posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen doposesti. Tisti, ki se sklicuje na priposestvovanje, mora biti v opravičljivi zmoti, da ni lastnik, oziroma z drugimi besedami: mora biti utemeljeno prepričan, da je lastnik, čeprav dejansko ni. 

S priposestvovanjem se večinoma utemeljuje pridobitev lastninske pravice na delu sosednje nepremičnine, na primer, ko se je ob neurejenih ali nejasnih mejah dejanska posest dobroverno izvrševala drugače kot so katastrske meje.

Za utemeljitev dobre vere za priposestvovanje celotne (tuje) nepremičnine bi bilo načeloma treba izkazati obstoj pogodbe, ki je pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. 

Priposestvovanje lastninske pravice pomeni, da lahko tisti, ki je lastninsko pravico priposestvoval, zahteva od zemljiškoknjižnega lastnika, da mu izda overjeno zemljiškoknjižno dovolilo za vpis priposestvovane lastninske pravice v zemljiško knjigo. Če zemljiškoknjižni lastnik tega noče izdati, potem ga lahko tisti, ki je lastninsko pravico priposestvoval, toži in s tožbo zahteva ugotovitev priposestvovane lastninske pravice. Če sodišče tožbi ugodi, se lahko na podlagi sodbe vpiše kot lastnik v zemljiško knjigo.

Če potrebujete odvetniško pomoč v zvezi s priposestvovanjem, se lahko obrnete na nas.